V mesecu aprilu je bilo potrebno oddati trofejno orožje iz skaldišč TO, kar pa ni imelo bistvenega vpliva na zmanjšanje bojne pripravljenosti štabov in enot TO.

Prava resnica o potrebi po izdelavi navedenih dokumentov, je prišla na dan, z izdajo ukaza Republiškega štaba za TO o predaji orožja , streliva in minsko eksplozivnih sredstev (MES) izven objektov JLA v objekte JLA, dne 15.maja 1990. Nalogo je bilo potrebno realizirati do 19.maja zvečer. Višek cinizma tega ukaza, je bila zahteva o razorožitvi in predaji osebnega orožja, zaposlenih pripadnikov TO. Jasno je bilo, da gre za namero o popolni razorožitvi TO Republike Slovenije in grob poseg v suverenost slovenske državnosti, s ciljem preprečiti demokratične procese v Sloveniji, ter onemogočiti eventuelno potrebo po oboroženi zagotovitvi, njene osamosvojitve.

Za pripadnike stalne sestave TO, predvsem pa komandante, je bila situacija skrajno resna in zaskrbljujoča. Po eni strani smo imeli ukaz višjega poveljstva o takojšnji pradaji orožja in opreme, po drugi strani pa smo vedeli, da je takšno ravnanje v nasprotju z interesi Slovenije, ki bi jo morali mi najbolj braniti. Dodaten problem je bil v tem, da v začetni fazi o nameri ni bilo obveščeno takratno politično vodstvo Slovenije niti predsedstvo republike, ki je kot najvišji organ vodenja TO RS imelo formalno pristojnost, da akcijo ustavi. Negotovost je bila velika, tako da smo bili starešine v štabih TO v veliki stiski.

16 štabov TO v Sloveniji, se je predaji orožja odločno uprlo. Ponosni smo lahko, da je bil med njimi tudi Občinski štab za TO Žalec, ki mu je poveljeval rez.major Adi Vidmajer.

Zaradi navedenih dejstev in spontanega odpora proti odvzemu orožja TO je nastala ena najbolje organiziranih in konspirativnih akcij v Sloveniji v novejšem obdobju, katere rezultat je bila organizirana in oborožena vojaška formacija enot in štabov MSNZ, ki bi lahko že prej kot v treh mesecih po odvzemu orožja slovenski TO branila Slovenijo pred oboroženim napadom.

Glavni organizator projekta je bil sekretar sekretariata za obrambo Janez Janša, glavni koordinator na republiški ravni je bil sekretar sekretariata za notranje zadeve Igor Bavčar, operativno je na ravni republike projekt MSNZ vodil Tone Krkovič, sekretar za ljudsko obrambo občine Kočevje in za področje milice je opertivne naloge v projektu izvajal Vinko Beznik poveljnik specialne enote ministrstva za notranje zadeve.

Organizacija je nato potekala preko 13 pokrajinskih štabov MSNZ, kjer so bili v projekt vključeni načelnik MSNZ pokrajine in dva namestnika. Za koordinacijo na pokrajinskem nivoju je bil s strani milice izbran in vključen en pripadnik milice.

V 62 občinah, so bili imenovani načelniki MSNZ in njihovi namestniki. Za koordinacijo s strani milice, pa so bili zadolženi takratni komandirji postaj milice.

Glede na razvoj dogodkov in potreb, so se v organizacijsko strukturo, potem vključevali še drugi posamezni pripadniki. Sama struktura organiziranosti je temeljila na takratni organizacijski strukturi TO in se je kasneje imenovala tudi “zelena komponenta” “Modra komponenta” pa je potekala v organih za notranje zadeve oziroma takratni milici.

Kadrovski sestav pripadnikov vključenih v vodstveno strukturo MSNZ je baziral pretežno na pripadnikih stalne sestave TO. Pridobivanje kadrov je potekala v popolni konspiraciji, saj je šlo za vzpostavljanje poveljstev in štabov lojalnih slovenski oblasti, ter zametek Slovenske vojske, ki so jo imenovali Vojska Republike Slovenije (VRS) in je na začetku nastajala brez zakonske podlage. Na pobudo Janeza Janše pa je dobila zakonsko podlago kot Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), kajti Narodna zaščita je bila zakonsko opredeljena že v Zakonu o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982.

Izbor oseb je temeljil predvsem na dobrem osebnem poznavanju in zaupanju med njimi. Citiram izjavo takratnega predsednika predsedstva Milana Kučana : “ To so bli izjemno predani ljudje, ki so že več let delali v TO Slovenije. Poznali so skupno zgodovino konfliktov in bili vredni popolnega zaupanja. Niso se spraševali o legitimnosti početja , bolj so se ukvarjali s tem, ali so razmere skladne z republiško politiko, ki se je vendarle nadaljevala z volitvami, ne pa po že utečenih poteh. To se je dogajalo slabega pol leta po volitvah, ko se je ugotavljalo ali so stvari usklajene s pravnim sistemom Slovenije in odločitvami političnega vodstva Slovenije.”

V Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), je bilo po zaključeni organizaciji, razporejeno približno 22.000 pripadnikov rezervne sestave TO. Glavni vzrok za oblikovanje MSNZ je bilo zavarovanje ukrepov nastajajoče slovenske države, ki jo je takrat in pozneje najbolj ogrožala JLA. Temeljni vojni načrt MSNZ je bil, ob oboroženem posegu JLA s pripadniki MSNZ zavarovati ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti orožje za morebitni vpoklic popolnih formacij TO. Pripravljeni so bili podrobni načrti napadov na posamezna skladišča in druge objekte JLA. Za disperzijo orožja in streliva, pa številna skrivna skladišča.

ORGANIZIRANOST MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠČITE V OBČINI ŽALEC

Po odločitvi o neoddaji oborožitve in opreme TO občine Žalec v skladišče JLA, so za nas pripadnike stalne sestave OŠTO Žalec, nastale izredne delovne razmere. Vpoklicati je bilo potrebno naše enote TO, s katerimi smo zagotovili fizično zavarovanje skladišča oborožitve in vojaške opreme, vzpostavljeno je bilo stalno dežurstvo na sedežu štaba, pri čemer so nam pomagali pripadniki štaba po vojni formaciji. Koriščenje letnih dopustov je bilo zmanjšano na minimum.

V začetku meseca septembra 1990, smo pričeli s pripravami starešin, za usposabljanje 31. lahke topniške baterije PZO. Priprave so potekale na letališču v Levcu. Na pripravah so sodelovali, tudi sodelavci iz 8 Pokrajinskega štaba TO Zahodnoštajerske pokrajine iz Celja, med njimi tudi takrat rez. kapetan I.r. Štefan Šemrov (v projektu MSNZ Načelnik Pokrajinskega štaba MSNZ Zahodnoštajerske pokrajine). Povabil me je, da se mu pridružim v leseni uti piknik prostora na letališču. Pričela sva pogovor o nastali vojaško politični situaciji v Sloveniji, delni razorožitvi TO Slovenije, ipd. Med razgovorom se nama je pridružil sodelavec iz Občinskega štaba TO Celje rez.kap. Peter Einfalt, za katerega sem kasneje izvedel, da je že seznanjen s projektom in v njem tudi sodeluje. Štefan mi je povedal, da se je na nivoju republike organizirala skupina domoljubov, ki želi glede na vojaško politično situacijo, pripraviti vse potrebno za eventuelni oboroženi odpor proti JLA. Ocenili so, da takratni Republiški štab za TO, v dani situaciji zaradi kadrovske strukture (na vseh pomembnih dolžnostih so bili aktivni visoki častniki kadrovani iz JLA), ne bi odigral ustrezne vloge. Z oceno sem se tudi osebno strinjal, saj je ukaz o prestavitvi oborožitve in streliva v skladišča JLA meseca maja, šel preko Pokrajinskih štabov TO (tudi tu so bili poveljujoči aktivni starešine JLA) do Občinskih štabov TO brez večjega odpora. Prave reakcije in odpor proti temu, so se v bistvu začele na nivoju Občinskih štabov TO, kjer smo bili zaposleni sami rezervni oficirji slovenske narodnosti. Rekel mi je, da sva že dolgoletna sodelavca in prijatelja, zato mi tudi najbolj zaupa. Za odločitev in pristanek mi je dal 24 ur in rekel: “Jutri se slišiva, če se ne boš odločl za sodelovanje, prosim pozabi kar sva se pogovarjala.”

Priznati moram, da je bila naslednja noč ena najtežjih v mojem življenju in sem jo v glavnem prebedel. Doma sem imel ženo in dva odraščajoča sina, ki so mi pomenili vse. Takoj mi je bilo jasno, da gre v projektu, za pripravo oboroženega odpora proti takratnemu sistemu v Jugoslaviji, kar je pomenilo najhujše kaznivo dejanje v takratnem Kazenskem zakonu. Štefan mi je dejal, da projekt nastaja z vednostjo takratnega političnega vodstva, vendar se je v meni porajal dvom ali ne gre za kakšno avanturistično potezo posameznikov.

Majniška deklaracija leta 1989, Odlok o razglasitvi ustavnih amadmajev k ustavi Socialistične republike Slovenije, Prve večstrankarske volitve v Sloveniji v mesecu aprilu 1990, vzpostavitev demokratične oblasti ter splošna družbena klima v Sloveniji, ki je nakazovala veliko željo slovencev po samostojnosti in svoji lastni državi, mi je pomagalo, da sem se odločil za sodelovanje in to Štefanu drugi dan tudi sporočil.

Na enak način, je Štefan Šemrov pridobil vseh preostalih 7 sodelavcev iz Občinskih štabov TO: Celje – rez.kap. Peter Einfalt, Laško- rez.kap. Davor Wimmer, Šentjur pri Celju- rez.kap.I.r. Bogdan Hvalc , Šmerje pri Jelšah- rez. kap. Boris Lojen , Slovenske Konjice –rez. kap.I.r. Anton Kolar, Velenje – rez. maj. Jože Prislan in Mozirje- rez por. Marko Zidarn.

Že naslednji dan me je poklical Štefan in me povabil na pijačo v takratni hotel Merx na Ljubljanski cesti v Celju. Dogovorila sva se, da se dobiva ob 21 uri. Ob kozarcu pijače mi je povedal, da bodo prišli tudi ostali in da se čez pol ure dobimo v stanovanju Petra Einfalta, sodelavca iz OŠTO Celje. Ta večer je bil prvi tajni sestanek, na katerem smo se zbrali, manjkala sta kolega iz Velenja in Mozirja. Štefan Šemrov nas je podrobneje seznanil z nastalo situacijo in nalogami, ki nas čakajo. Dogovorili smo se, da bodo tudi naslednji sestanki potekali v poznih večernih urah in da naj razmislimo, kje bomo izdelovali in čuvali dokumente, ki bodo nastajali (analize, ocene, ukazi, karte idr.). V dopoldanskem času, smo morali namreč opravljati redno delo v svojih štabih.

Opozoril nas je na previdnost, saj je obstajala resna nevarnost, da nas kot pripadnike TO spremlja vojaška obveščevalna služba (KOS). Sklenili smo, da bomo na sestanke hodili oboroženi z osebno oborožitvijo.

Na koncu sestanka, je bilo z naše strani Štefanu ponovno postavljeno vprašanje ali za projektom stoji politično vodstvo Slovenije. Obljubil nam je, da bo na enega od naslednjih sestankov pripeljal eno od ključnih oseb projekta iz Ljubljane.

Že takoj po vzpostavitvi organizacijske strukture na nivoju Zahodnoštajerske pokrajine, so se začele prve aktivnosti. Izdelati je bilo potrebno oceno možnega delovanja JLA ter sile ki bi jih pri tem uporabila. Na območju občine Žalec, je bil najpomembnejši objekt JLA skladišče minsko eksplozivnih sredstev (MES), v Zaloški Gorici. V Vojašnici Celje in pripadajočih objektih je bilo nameščenih cca 400 pripadnikov JLA.

Zaradi neoddaje oborožitve, je bilo v skladišču OVO v Žalcu, osebne oborožitve in pripadajočega streliva, za kompletni formacijski sestav OŠTO, kar je pomenilo cca 1300 pripadnikov NZ. V prvi fazi bojnih delovanj, bi zaradi za nas ugodnega razmerja sil, uporabili samo del enot (enote za PSD, diverzantske enote , Jod TO). Viške oborožitve bi odstopili štabom TO, ki so imeli svojo oborožitev v skladiščih JLA (OŠTO Celje), oz so oborožitev predali (Laško, Šentjur pri Celju).

V začetni fazi projekta, se je večina aktivnosti dogajala v nočnih urah. Od doma sem odhajal v večernih urah in se domov vračal v zgodnjih jutranjih urah. Ker s projektom v nobenem primeru nisem želel obremenjevati žene in družine, sem jo prosil naj mi zaupa in ji rekel, da gre za pomembno službeno zadevo, za katero je bolje da nič ne ve. Obrazložitev je na mojo srečo sprejela z razumevanjem.

Po dogovorjenem načinu komuniciranja, sem bil s strani Štefana obveščen o enem od naslednjih sestankov. Ob 22 uri, smo se zbrali v hotelu v Slovenskih Konjicah. Med sabo smo kontaktirali največ dva do trije. Od tam smo po skupinah krenili na do tedaj meni neznano lokacijo in sicer vikend prijatelja Petra Einfalta iz OŠTO Celje, na področju Žreškega Pohorja. Tu, se nam je pridružila oseba iz Ljubljane, o kateri nam je govoril Štefan. Takrat sem prvič videl Toneta Krkoviča, glavnega koordinatorja MSNZ. Potrdil nam je, da gre pri projektu MSNZ za tajni projekt, ki pa poteka z vednostjo takratnega izvršnega sveta in predsedstva republike Slovenije. Na sestanku, je bila za vse nas, sprejeta še ena pomebna odločitev in sicer smo lahko zaradi povečevanja obsega aktivnosti in obremenitve v projekt vključili še kakšno osebo, v katero smo imeli popolno zaupanje. O izbiri smo morali nositi popolno odgovornost. Meni osebno, sta ti odločitvi pomenili veliko psihično razbremenitev. Predvsem odločitev o pridobitvi sodelavca mi je pomenila veliko, saj mi ni bilo prijetno, da sem za hrbtom svojega takratnega komandanta dalal na projektu, o katerem ni vedel nič, ob tem pa sem mu popolnoma zaupal.

Naslednji dan popoldne sem pokllcal Adija Vidmajerja in ga vprašal, če se lahko dobiva na igrišču za tenis v Preboldu, da se nekaj dogovoriva. Sestala sva se in seznanil sem ga s projektom. Pozorno me je poslušal in na koncu dejal: “Zdeno nadaljuj z začetim delom, pri tem imaš mojo popolno podporo”.

Adi mi je kot poveljujoči omogočil, da sem potem nekatere pomembne dokumente izdeloval tudi v dopoldanskem času na domu (ukaz za napad na skladišče MES v Zaloški Gorici, shemo napada idr.)

Odločila sva se, da vse dokumente čuvam skrite na domu, kar je za mene predstavljalo še dodatno obremenitev. Ženi sem povedal, da je na podstrešju na določenem prostoru zavoj z dokumenti. V primeru, da se ne vrnem domov po ustaljenem dnevnem redu, oz. bo šlo po njenem za mojo neobičajno odsotnost, naj gre takoj po dokumente in jih zažge, popel pa odstrani. Dokumenti, bi v primeru nepredvidenih dogodkov, predstavljali za mene velik obremenilen dokaz.

Tajni sestanki, koordinacije in druge aktivnosti so potem potekali ves mesec september. Udeleževala sva se jih, skupaj z Adijem. Eden od njih je v večernih urah potekal tudi v prostorih občine Žalec. Na cesti sva srečala skupino članov Demosa, s pokojnim Milanom Dobnikom. Vprašal je, kam jo mahava, pa se je Adi takoj znašel in rekel “na planinski sestanek”.

Za Zahodnoštajersko pokrajino je na vseh sestankih kot koordinator s strani milice sodeloval Franc Bevc, kot koordinator v občini Žalec pa je deloval Stane Veniger. Kolegi iz milice, so tudi izvajali zunanje varovanje tajnih sestankov.

4. oktobra 1990 je prišlo do formiranja novega Republiškega štaba za TO Republike Slovenije pod poveljstvom vršilca dolžnosti načelnika štaba majorja Janeza Slaparja. Vzporedno je prišlo tudi do primopredaje dolžnosti 13 komandantov pokrajinskih štabov TO. Tako je dolžnost komandanta Pokrajinskega štaba TO Zahodnoštajerske pokrajine namesto polkovnika Ivana Gorenjaka (častnika JLA) prevzel rez kapetan mag. Viktor Krajnc. Z vpostavitvijo nove strukture TO, se je del nalog MSNZ začel postopoma prenašati na novo organizirano TO. Kljub temu so se nekatere aktivnosti še vedno izvajale pod okriljem MSNZ v tajnosti in so potekale do odločitve o disperziji orožja na skrivne lokacije koncem meseca oktobra 1990, oziroma zaključka te naloge.

Znak pripadnika Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) z območja Spodnje Savinjske doline, so za sodelovanje v projektu prejeli naslednji posamezniki :

Zdenko TERPIN, Načelnik MSNZ občine Žalec

Adi VIDMAJER, Namestnik načelnika MSNZ

Emiljan PIŽORN, Pomočnik načelnika MSNZ

Miroslav NAREKS, član MSNZ

Vjekoslav ARTELJ, član MSNZ

Vincenc CIJAN, član MSZN

Viljem ČREMOŽNIK, član MSZN

Damijan KOS, član MSZN

Avgust LIKEB, član MSZN

Karol LOBNIKAR, član MSZN

Alojz SATLER, član MSZN

Daniel SATLER, član MSZN

Filip ZAVRŠNIK, član MSZN

Milan BELOŠEVČ, član MSZN

Anton BREZNIKAR, član MSZN

Dragan ČEPIN, član MSZN

Bogomir DROZG, član MSZN

Peter KOŠMRLJ, član MSZN

Janez POTOČNIK, član MSZN

Peter EINFALT, Pomočnik načelnika PŠ MSNZ

Gorazd SELIŠNIK, Pomočnik načelnika PŠ MSNZ

Stane VENIGER, član MSNZ- pripadnik milice

Rado GAŠPERIČ, član MSNZ- pripadnik milice

Samo ŠILDENFELD, član MSNZ- pripadnik milice

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je leta 2000, za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije v času, ki je bil usoden za slovensko prihodnost, odlikoval pripadnike Manevrske strukture narodne zaščite z ZLATIM ZNAKOM SVOBODE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Za lažje razumevanje resnosti in odgovornosti dela v projektu MSNZ citiram del besedila Toneta Krkoviča iz knjige Uporniki z razlogom:

“Ko se je posameznik opredelil za sodelovanje v organizaciji, sva si v določeni obliki, na prijateljski način, dala zaobljubo, vse pa je potekalo brez ceremoniala. To je bila zaobljuba na življenje. Če narediš napako, pa ne strokovno, ampak greš jutri to izdat ali na kakšen drug način rušiš organizacijo, imava vzajemen dolg v smislu življenja. Kasneje smo ljudi v organizacijo pridobivali na podoben način. Tako kot sem jaz dobil mojega prvega sodelavca, tako je on pripeljal v organizacijo naslednjega. Spet človeka, ki mu je popolnoma zaupal, na zaupanje pa smo vedno tudi opozarjali. Sam tega človeka nisem poznal, moral sem mu pač zaupati, saj drugače ne bi mogel delati. Zaupal sem mu zato, ker mi je tudi on zaupal. Če bi naslednji napravil napako, o kakršni sem govoril, bi on moral na podoben način opraviti z njim.”

Zahvaljujem se vsem, ki ste bili vključeni v project MSNZ in v njem sodelovali. Opravili ste častno in vsega spoštovanja vredno domoljubno dolžnost.

Zdenko Terpin

Načelnik OŠ MSNZ