KAKO SMO RAZSELJEVALI OROŽJE TERITORIALNE OBRAMBE OBČINE ŽALEC V TAJNA SKLADIŠČA – DA NE BI OSTALO POZABLJENO

AVTOR: Polkovnik v pokoju Emiljan Pižorn, univ. dipl. pol.

E-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Izvleček:

Kako smo razseljevali orožje teritorialne obrambe občine Žalec v tajna skladišča – da ne bi ostalo pozabljeno

Koncem osemdesetih let je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ob asistenci velikosrbskih nacionalističnih oblastniških krogov poskušala tudi v občini Žalec razorožiti Teritorialno obrambo (TO). Pripadniki stalne sestave Občinskega štaba za teritorialno obrambo (OŠTO) smo se ob politični podpori takratnega Sveta za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito temu ukazu uprli in ga nismo izpolnili. Ciklična stanja napetosti in grožnje JLA z intervencijo v Republiki Sloveniji so pripeljale do razselitve orožja in streliva v tajna skladišča.

Ključne besede: Poskus razorožitve, tajna skladišča, razselitev orožja in streliva, kmetije Batnik, Jajčnik, Veternik, Brdovšek, Krašovec in Kos.

Sestavek govori o poskusu razorožitve Teritorialne obrambe občine Žalec s strani JLA ter o razselitvi orožja in streliva v tajna skrivališča v severnem delu bivše občine Žalec. Sestavek pojasnjuje okoliščine in glavne vzroke za razselitev. Sestavek se omejuje težiščno na severni del območja odgovornosti OŠTO Žalec, južnega obravnava samo toliko, kolikor je potrebno za razumevanje celotnega poteka dogodkov.

Podoben sestavek je izšel v Vojnozgodovinskem zborniku Janeza J. Švajncerja in v Glasilu Veteran.

KRATEK ORIS VOJAŠKO – POLITIČNEGA STANJA V EVROPI KONCEM OSEMDESETIH LET PREJŠNJEGA STOLETJA

V Evropi so se, kot pravi Grizold (1996: 67) koncem osemdesetih let zgodile tektonske spremembe. V Sovjetski zvezi je Gorbačov začel z »glasnostjo« in »perestrojko«, v Romuniji so usmrtili osovraženega komunističnega tirana Čaušeskega, padel je berlinski zid, združili sta se Zvezna republika Nemčija in Nemška demokratične republika, ki je prenehala obstajati. Zrušila se je železna zavesa, bipolarnosti Evrope je bilo konec. Vse to in še drugi dejavniki so prispevali k drugi pomladi narodov, oziroma k nastajanju novih držav.

KRATEK ORIS VOJAŠKO – POLITIČNEGA STANJA V JUGOSLAVIJI V LETIH 1989 – 1990

V Sloveniji so se okrepile težnje po ponovnem vrednotenju bivanja v Jugoslaviji. Začel se je sestop do takrat edino dovoljene stranke, Zveze komunistov, z oblasti. Končen sestop je bil opravljen s prvimi povojnimi večstrankarskimi volitvami 1990. leta. S tem se je začelo obdobje povečane napetosti med zveznimi oblastmi in njihovo najizrazitejšo represivno institucijo JLA na eni in novoizvoljeno demokratično slovensko oblastjo in njeno Teritorialno obrambo na drugi strani. Kot piše Bebler, s tem »ko je zvezni sekretar za ljudsko obrambo armadni general Veljko Kadijević javno podprl srbske in črnogorske komuniste….ter javno pozdravil dva novoizvoljena komunistična predsednika predsedstev republik (drugi pa takšnih pozdravov niso bili deležni), se je sovražnost do JLA kot institucije, zaostrila tudi med številnimi nekomunističnimi strankam, uspešnimi in zmagovitimi v štirih od šestih republik« (Bebler, 1992:47). Bebler nadalje govori o razpadanju Jugoslavije in pravi: »Ko se je dezintegracija titoističnegaa sistema dramatično pospešila jeseni leta 1989 in v prvi polovici 1990, je vojaško vodstvo JLA skušalo izrabiti zmedo zaradi prehoda iz enostrankarskega v večstrankarski politični sistem. Skušalo je uresničiti dolgo zasledovani institucionalni cilj – preprečiti pojav kakršnekoli možne rivalske oborožene sile« (Bebler, 1992: 52-53), to je teritorialno obrambo v republikah bivše SFRJ. Ta strateški cilj je vodstvo JLA poskušala izpeljati, kot pravi Bebler kot »mini udar med 17. aprilom in 15. majem 1990« in sicer tako, »da so teritorialni obrambi predpisali novo doktrino ter jo razorožili.« (Bebler, 1992: 53).

POSKUS RAZOROŽITVE TERITORIALNE OBRAMBE OBČINE ŽALEC V LETU 1990

Borisav Jović, takratni predsednik Predsedstva SFRJ je v svoji knjigi Poslednji dani SFRJ, izvodi iz dnevnika, zapisal: »17. maj 1990. Sprejmemo ukrepe, da se v Sloveniji in hrvaški vzame orožje iz civilnih skladišč TO in se preseli v vojaška skladišča. Ne bomo dovolili, da orožje zlorabijo v možnih spopadih ali za nasilno odcepitev. Praktično smo jih razorožili. Formalno je storil to načelnik Generalštaba, toda dejansko po našem nalogu. Slovenci in Hrvati so ostro reagirali, vendar ne morejo nič.« (Jović, 1996: 14).

Takratni komandant Teritorialne obrambe občine Žalec Adi Vidmajer je tiste dni opisal takole: »Pričelo se je 16. maja 1990 - na dan pohoda stalne sestave TO na železniški postaji Ponikva pri Šentjurju. Sprejel sem pisemsko ovojnico, katere vsebina je bila ukaz o predaji orožja, streliva in minsko eksplozivnih sredstev (MES) teritorialne obrambe v skladišča JLA.  Naslednji dan, 17. maja 1990, sem o ukazu obvestil predsednika Sveta za SLO in DS pri Skupščini občine Žalec (SO) Ludvika Semprimožnika. Izredna seja Sveta je bila 19. maja ob 9.30 v moji pisarni. Sprejeli smo naslednji sklep: »Orožje enot in štabov TO, ki se nahaja v obstoječih skladiščih, začasno ostane na teh lokacijah, kjer pa ga lahko po potrebi dodatno zavarujemo«. In zavarovali smo ga. Prav tega dne, torej 19. maja, je pred skladišči TO stalo kar 11 kamionov JLA, ki so prišli po orožje. Odpeljali so prazni, saj smo skladišče zastražili, odvzema orožja pa nismo dovolili. V Sloveniji je pri taki odločitvi vztrajalo le 16 občin«.(http://zalec.zvvs.si).

V ukazu o predaji orožja je pisalo tudi nekaj, kar posebej izpostavljam: »Razdeljeno osebno ali strelno orožje starešinam stalne sestave povleči in predati skupaj z ostalo oborožitvijo in strelivom«. Izpolnitev tega ukaza bi torej pomenilo popolno razorožitev Teritorialne obrambe občine Žalec, če se ne bi pripadniki stalne sestave OŠTO Žalec na čelu s takratnim komandantom Adijem Vidmajerjem in ob politični podpori Sveta za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pod predsedstvom žal že pokojnega Ludvika Semprimožnika,  izpolnitvi takšnemu ukazu odločno uprli, čeprav ni šlo popolnoma gladko. Ko je pisec tega sestavka v času od 15.05. – 19.05.1990 predlagal, da bi vsaj del orožja poskrili in ga ne oddali, je dobil takšen komentar: »kaj bi se izpostavljali«.

Z dejanjem nepokorščine smo ohranili vso orožje in strelivo, last »delovnih ljudi in občanov občine Žalec«, oziroma Teritorialne obrambe občine Žalec in tako bili eden izmed 16. OŠTO v Sloveniji, ki so postopali, kot so dogodki naslednje leto, 1991. pokazali, pravilno in pogumno.

S tem se je začelo ciklično obdobje napetosti in negotovosti, ki se je navzven manifestiralo v uvedbi stalnega dežurstva in stražarskega varovanja objekta, v katerem je bilo skladiščeno  orožje in strelivo TO Žalec. Dne 19. na 20. maj 1990 je bil pisec tega sestavka prvi stražar in dežurni oficir obenem, ki je varoval orožje TO občine Žalec (glej knjigo Operativnega dežurstva OŠTO Žalec in delovno beležnico pisca).   

Nevarnosti, ki je pretila stalni sestavi TO, na naši ravni nismo zaznavali, s tem pa ni rečeno, da je ni bilo. Tako je Jović v svojem že citiranem dnevniku za dne 04.07.1990 zapisal: »…Ukaz vojski (JLA, op.p.) za začetno stopnjo vojne pripravljenosti bi pomenil, da vojska izpolni svoje načrte…orožje TO bi prevzeli tudi še v preostalih 12 slovenskih občinah…« (Jović, 1996: 160).

Še večja nevarnost oborožene intervencije je pretila v avgustu 1990, ko je Jović (1996: 171) zapisal: »Vojska bo dodelala konkretne predloge za Zvezni izvršni svet in Predsedstvo (SFRJ, op. p.) v nekaj dnevih. Treba jim je pobrati ostanek orožja ter rigorozno uporabiti vse zakonite ukrepe, vključno s kazenskimi«.

Nevarnost in tveganje tako za pripadnike stalne in rezervne sestave, ki smo opravljali naloge dežurstva in stražarske službe, sta bili torej zelo veliki in nezavedni, pogum pa še večji.

RAZSELITEV OROŽJA IN STRELIVA V TAJNA SKLADIŠČA

Ciklična stanja napetosti ter realna nevarnost oboroženega posega JLA z nalogo zaseči nepredano orožje, je pripeljalo do odločitve o njegovi razselitvi na tajne lokacije. V načrtih delovanja TO na začasno zasedenem ozemlju so bile predvidene tudi tajne lokacije za hranjenje minskoeksplozivnih sredstev in orožja, imenovane elementi partizanske baze. V tej situaciji sta se njihovo aktiviranje in uporaba pokazali kot neprimerni, saj so bili od mobilizacijskih zbirališč enot TO preveč oddaljeni, skratka, organizirani so bili povsem za drugačno situacijo, oziroma vojaške okoliščine.

V TO občine Žalec je bilo potrebno razseliti prek 1600 kosov lahkega pehotnega orožja (kar je prek 160 zabojev) ter pripadajočo količino treh bojnih kompletov streliva.  Minskoeksplozivna sredstva, mine za netrzajne topove, bombe ter granate za protiletalske topove 20/1 mm so (zaradi ustreznejših pogojev hranjenja) bila uskladiščena v skladiščih JLA in za TO dosegljiva le pod določenimi pogoji in okoliščinami.

Osnovna namera je bila razseliti orožje in strelivo čim bliže mobilizacijskih zbirališč enot TO na varne, z ljudmi pokrite lokacije. Spominjam se, da mi je takratni komandant TO občine Žalec Adi Vidmajer, dal pri izbiri skrivališč oziroma tajnih lokacij, povsem proste roke. Povedal mi je samo to, za katere enote jih je potrebno najti ter me zadolžil za organiziranje lokacij tajnih skladišč na severnem delu takratne občine Žalec.

Po razmisleku, upoštevajoč temeljno namero in varnostne ukrepe, sem se neko popoldne, seveda izven rednega delovnega časa, odpravil proti Zgornjim Grušovljam, Založam, Dobriču in Andražu in pri svojih znanih ljudeh iskal pomoč za uresničitev tvegane in nevarne naloge, brez varnostnih zagotovil in vedenja, kako se bo situacija vnaprej odvijala. Posebej poudarjam, da sem pri obiskanih domačijah naletel na pripravljenost pomagati pri uresničevanju naloge hranjenja orožja in streliva. Tako kot čez celotno zgodovino slovenskega naroda sta se tudi tokrat pokazali veliko domoljubje in visoka narodna zavest slovenskega kmeta, saj sem negativen odgovor dobil samo pri dveh domačijah, katerih imena bodo šla z menoj v grob.

POTEK RAZSELITVE OROŽJA IN STRELIVA

Adi Vidmajer je na že citirani strani zapisal: »S tem so se začeli hudi dnevi varovanja orožja, do tistega trenutka, ko smo se (spet v veliki časovni stiski) odločili, da s pomočjo Postaje milice Žalec, ki jo je takrat vodil Stane Veniger, orožje premestimo na rezervne lokacije – na kmetije v Andražu, Prelogi, Dobriču, Grušovljah, Praprečah, Šeščah in na Marija Reki. V aktivnosti pri prevozu in nameščanju orožja, v razgovore s hranitelji orožja in njihovimi družinami je bilo vloženo ogromno energije. To je bila velika akcija in odgovorna naloga za vse, ki so orožje premeščali in za vse, ki so ga hranili, izvršena pa je bila 26. in 27. novembra 1990. Od tega trenutka dalje je bilo še več skrbi, saj mi ni bilo vseeno, kaj se bo dogajalo v zvezi z novimi skladišči, ki smo jih varovali od daleč.« (http://zalec.zvvs.si).

Z razselitvijo orožja in streliva smo pričeli ob 18.00 uri dne 26.11.1990 in jo na severnem delu bivše občine končali ob 05.45 uri dne 27.11.1990 na Vranskem. Spodnja preglednica prikazuje tajna skladišča, naziv enote, domače ime ter ime in priimek družine.  

Tabela št. 1. Pregled tajnih skladišč orožja in streliva novembra 1990.

(Vir: delovna beležnica pisca)

Naj na tem mestu omenim tudi tiste domačije in ljudi, ki so na južnem in središčnem delu območja odgovornosti OŠTO Žalec skrivali orožje in strelivo in sicer:

Tabela št. 2: Seznam tajnih skladišč na južnem in središčnem delu občine Žalec

(Vir: delovna beležnica pisca)

Prav je tudi omeniti člane ekipe iz stalne in rezervne sestave, ki so tega dne pri razselitvi nalagali in razlagali težke zaboje orožja in streliva in sicer:

Tabela št. 3: seznam ekipe stalne in rezervne sestave TO Žalec

(Vir: Arhiv ZVVS Žalec)

POSEBNOSTI PRI RAZSELITVI OROŽJA

Kljub temu, da je od takrat poteklo 20 let, so mi živo ostale v spominu nekatere posebnosti, od katerih so nekatere prav črno humorne.

• Pri Veterniku so mladi spali tako trdno, da mi jih je nazadnje moral pomagati zbuditi Veterški stric, ki je spal v svoji hiši. Spominjam se, kako prijetno je zadišalo po kutinah, ko je odprl vrata hiše.
• Pri Veterniku smo zaboje z orožjem in strelivom vlekli na podstrešje stanovanjske hiše z vrvjo in škripcem. En zaboj s strelivom se nam je snel in padel na tla. Na srečo ni bilo nikogar pod njim.
• Pri Jajčniku smo zaboje z orožjem in strelivom transportirali na hmeljsko sušilnico kar z dvigalom.
• Pri Batniku smo morali odnesti zaboje z orožjem in strelivom po ozkih stopnicah v drugo nadstropje; še sreča, da ga je bilo malo, moštvo pa spočito.
• Najlažje je šlo pri Brdovšku in Kosu, kjer smo zaboje z orožjem in strelivom zložili v garažo. 

Orožje za 125. četo TO KS Polzela sem nameraval v dogovoru z mojim, žal že pokojnim stricem Srečkom Pižornom iz Andraža po prvotnem načrtu skriti v domačijo Šmon v Dobriču. Pokazalo se je, da je bila dovozna pot spolzka, mokra ter polna listja, zato je bil dostop do objekta izredno tvegan in nevaren. Ob tej uri nam na rokah ni kazalo na skoraj 100 metrsko razdaljo prenašati že presneto težkih zabojev, zato sem moral čimprej sprejeti odločitev, kam v teh spremenjenih okoliščinah orožje in strelivo skriti. Svojih domačih nisem hotel kompromitirati, saj bi lahko varnostna služba JLA posumila najprej nanje.

Spomnil sem se na sovaščana Krašovčevega Vilija, Vilija Čremožnika iz Dobriča. Kar brez poprejšnjega dogovora z njim smo orožje in strelivo v zgodnjih jutranjih urah pripeljali na njegovo dvorišče, ne vedoč, kakšna bo njegova reakcija. Ko sem mu razložil, kaj počnemo in zakaj, je takoj privolil, med drugim rekoč: »Za Slovenijo vse«.

Orožje in strelivo je ostalo na varnem v tajnih skladiščih do začetka vojne za Slovenijo. Kot mi je znano, so bila skrivališča obveščevalno in varnostno pokrita, oziroma nadzorovana s strani Teritorialne obrambe in takratne Milice, o čemer govori tudi Adi Vidmajer na internetni strani http://zalec.zvvs.si .

ZAKLJUČEK

Vojaško vodstvo JLA je v prvi polovici 1990. leta poskušalo izrabiti zmedo zaradi prehoda iz enostrankarskega v večstrankarski politični sistem.

Z razorožitvijo in podreditvijo TO je poskušalo preprečiti pojav kakršnekoli možne rivalske oborožene sile ter ustvariti razmere za pokoritev Slovenije.  

V Teritorialni obrambi občine Žalec ukaza o razorožitvi nismo izpolnili in smo se mu odločno uprli. Ciklična stanja napetosti ter realna nevarnost oboroženega posega JLA so pripeljala do odločitve, da se orožje in strelivo razseli v tajna skladišča po zanesljivih domačijah. Naloga je bila na severnem delu opravljena v noči 26/ 27.11.1990, ko je bilo postopoma razseljeno po šestih domačijah severnega in malo kasneje po štirih južnega dela območja odgovornosti OŠTO Žalec več kot 160 zabojev orožja s pripadajočimi tremi bojnimi kompleti streliva. Orožje je ostalo na varnem do začetka vojne za Slovenijo. Z odločnim uporom proti ukazu o razorožitvi TO ter s skrivanjem in varovanjem orožja in streliva TO, so pripadniki stalne in rezervne sestave ter družine, pri katerih je bilo orožje hranjeno, veliko tvegali. Pokazali so veliko domoljubje in visoko narodno zavest in dali k nastanku moderne, demokratične in samostojne države Slovenije neprecenljiv prispevek.    

LITERATURA IN VIRI:

polkovnik v pokoju Emiljan Pižorn, univ. dipl. pol.