En sam trenutek v življenju ni drugemu enak: uglašuje ga drugačna izkušnja, polni drugačno čustvo, osmišlja drugačen razum.

Vsako obdobje življenja nam piše lahke in težke, svetle in temne strani. Velikokrat rečemo: "živemu človeku se marsikaj zgodi." Res je. Marsikaj se je zgodilo v letih, ko sem poučeval v Preboldu. Veliko vsega se je zgodilo, ko sem vodil Telesno kulturno skupnost - šport v občini Žalec.

Da pa bo moje življenje tesno in zgodovinsko povezano prav z našo državo, nisem nikoli pričakoval, še manj načrtoval. Ko sem leta 1983 prevzel vodenje Občinske teritorialne obrambe se je začela nova pot mojega razmišljanja. Kaj sploh želim? Kaj lahko storim dobrega, koristnega in sprejemljivega za vse tiste, ki prihajajo na različne oblike vojaškega usposabljanja? Saj se vedno podajaš v negotovost, kadar greš na novo, neuhojeno pot.

Vedno sem najprej in največ razmišljal o ljudeh, o človeku kot posamezniku: kako se kdo počuti, katere so nerešene težave in kako vse v najkrajšem času postaviti na pravo mesto, da se bo življenje v novem okolju čim prej normaliziralo in se mu bo posameznik brez večjih težav lahko prilagodil. Vse ostale delovne naloge so bile temu podrejene, torej na drugem mestu.

Kar nekaj let je minilo, da sem spoznal, kaj vse se skriva v tej zapleteni vojaški knjigi. To je velika knjiga, v kateri je zapisano tudi moje ime. Tu so tudi imena in priimki mojih prijateljev iz štaba in enot. Vsem, ki sem jim poveljeval, sem zelo zaupal, še zdaj pa sem prepričan, da je bilo tudi zaupanje vame veliko. Prav ta občutek medsebojnega zaupanja, je v meni še krepil moč in mi dajal samozavest, da sem se tako hitro odločal za akcije. Slednjemu je prav gotovo botrovala tudi moja želja po pustolovščinah, pridobljena v zgodnji mladosti, zlasti v športu, planinstvu, orientaciji ter življenju v naravi in z naravo nasploh. Vse te izkušnje ter moj odnos do ljudi in do lepote narave sem najbolj cenil in upošteval prav v času, ko je pri nas skoraj čez noč prišlo do velikih sprememb.

V stalni sestavi ObŠTO v Žalcu so bili moji sodelavci: Emil Pižorn, Zdenko Terpin, Miro Nareks in Tatjana Kuk.

Pričelo se je 16. maja 1990 - na dan pohoda stalne sestave TO na železniški postaji Ponikva pri Šentjurju. Sprejel sem pisemsko ovojnico, katere vsebina je bila ukaz o predaji orožja, streliva in minsko eksplozivnih sredstev (MES) teritorialne obrambe v skladišča JLA.

»Kaj to pomeni?« je bilo prvo vprašanje, ki sem ga postavil ostalim komandantom  občinskih štabov. Vse se je odvijalo tako hitro, da ni bilo časa veliko razmišljati, odločiti se je bilo treba takoj. Uči se žrtev za skupnost, samega sebe zmaguj – to je največja zmaga.

Naslednji dan, 17. maja 1990, sem o ukazu obvestil predsednika Sveta za SLO in DS pri SO Žalec Ludvika Semprimožnika. Izredna seja Sveta je bila 19. maja ob 9.30 v moji pisarni. Sprejeli smo naslednji sklep: »Orožje enot in štabov TO, ki se nahaja v obstoječih skladiščih, začasno ostane na teh lokacijah, kjer pa ga lahko po potrebi dodatno zavarujemo«. In zavarovali smo ga. Prav tega dne, torej 19. maja, je pred skladišči TO stalo kar 11 kamionov JLA, ki so prišli po orožje. Odpeljali so prazni, saj smo skladišče zastražili, odvzema orožja pa nismo dovolili. V Sloveniji je pri taki odločitvi vztrajalo le 16 občin.

Vodstvo občine je takrat kot predsednik SO Žalec prevzel Milan Dobnik, ki je s tem postal tudi predsednik Sveta za SLO in DS.

V pogajanjih o predaji orožja sta pred sejo Sveta sodelovala tudi generala JLA Kolšek in Hočevar. Po že omenjenem sklepu Sveta Kolšek ni več vztrajal pri predaji orožja, ni nas več prepričeval, temveč je samo naročil, naj sklep odnesemo na Pokrajino v Celje. Seveda smo se ponovno srečali čez nekaj dni v Žalcu, kjer je bilo zadnje srečanje med generaloma, Milanom Dobnikom, Ludvikom Semprimožnikom in mano. Taktično – modro smo odbili njune želje.

S tem so se začeli hudi dnevi varovanja orožja, do tistega trenutka, ko smo se (spet v veliki časovni stiski) odločili, da s pomočjo Postaje milic e Žalec, ki jo je takrat vodil Stane Veniger, orožje premestimo na rezervne lokacije – na kmetije v Andražu, Prelogi, Dobriču, Grušovljah, Praprečah, Šeščah in na Marija Reki. V aktivnosti pri prevozu in nameščanju orožja, v razgovore s hranitelji orožja in njihovimi družinami je bilo vloženo ogromno energije. To je bila velika akcija in odgovorna naloga za vse, ki so orožje premeščali in za vse, ki so ga hranili, izvršena pa je bila 26. in 27. novembra 1990. Od tega trenutka dalje je bilo še več skrbi, saj mi ni bilo vseeno, kaj se bo dogajalo v zvezi z novimi skladišči, ki smo jih varovali od daleč.

V nočnih urah sem na Pokrajini poročal, kako smo pripravljeni na terenu. Odvzem orožja iz začasnih skladišč se  je pričel že v aprilu in maju leta 1991, ker smo  morali pred prihajajočim časom zavarovati najbolj pomembne objekte v občini. Takrat so se pričeli tudi množični pobegi in preb egi iz JLA v TO. Naš sprejemni center je bil na  »Jezeru« na Dobrovljah, kjer je bilo zbranih veliko število vojakov in nekdanjih oficirjev JLA. Ta center je naš 81. območni štab zelo dobro varoval.

Sedež 81. območnega štaba je bil v Žalcu na nekdanjem občinskem štabu TO. Vse enote (33) so bile mobilizirane do 30. junija 1991. Istega dne smo ob 15. uri popoldne po večdnevnih pogajanjih zavzeli Zaloško gorico, kjer je bilo eno največjih skladišč MES v Sloveniji (170 kamionov MES). Štirinajstdnevna pogajanja so bila trda, načrt akcije prevzema skladišča pa teoretično in praktično natančno pripravljen in ravno tako izreden. To je bil tudi poseg, ki nam je še dvignil samozavest in vlil dodatnih moči za uresničevanje nadaljnjih nalog.

Naše enote so blokirale objekte JLA na Bukovžlaku in v Šmarjeti, vojašnico v Celju ter Pečovnik. Vsak dan je bilo več aktivnosti in vsak dan je bila večja skrb za več kot 3000 pripadnikov TO na našem območju. Zasedenost ozemlja z enotami je bila v občini Žalec in v občini Celje dobra. Poveljniki enot so pravilno izpolnjevali moje ukaze, ki sem  jih posredoval v enote preko članov mojega območnega štaba. Ob koncu vojne smo enote do 20. julija postopoma razformirali, ostale so le enote za zavarovanje ter kontrolo nad objekti JA. Zgledno je bilo tudi naše sodelovanje z ostalimi poveljniki območnih štabov v celjski pokrajini. 

Moj tokratni zapis je sicer natančen, a skop; dogodki in ljudje, ki so v njih sodelovali, pa zaslužijo mnogo več; zaslužijo, da bi se o njih pisalo obširneje in natančneje. Tega se dobro zavedam in bom kot svojo nalogo v prihodnosti najbrž tudi izpolnil. Zaradi vseh tistih pogumnih ljudi,  ki o njih zgodovina molči, ki ne prejemajo medalj za svojo hrabrost in se ne kitijo z zgodbami o svojem pogumu, a bi brez njih zmage ne bilo. In tudi zaradi sebe.

Ob koncu pisanja o resničnih doživetjih in različnih občutkih, ki so me spremljali kot komandanta, nato pa kot poveljnika 81. območnega štaba v času vojne za samostojno Slovenijo, moram poudariti, da je bila to vojna za živce, da je bila psihološka bitka mačke z mišjo, v kateri je proti vsem pravilom moči in premoči zmagalo srce. Premoč JA je bila res ogromna, še večja pa je bila naša želja po svobodi; tako velika, da sploh nismo razmišljali o posledicah, ki bi nas doletele, če bi ne zmagali. Če pustimo prihodnosti pot, se zgodi vselej in brez izjeme zaželeno.

Slovenci smo bili v tem obdobju  kot eden, »držali smo skupaj«, kot kasneje nikoli več. Želim si, da bi bilo med nami vedno toliko složnosti.

Bil pa je ta težki čas tudi čas mnogih življenjskih spoznanj in osebnostnega zorenja. V človekovem življenju ni razloga za obup. Vedel sem, česa si želimo in za kaj se borimo, zato ni bilo težko ostati buden po več noči skupaj. Spoznal sem ljudi, ki jim lahko zaupam. Opravil sem svojo nalogo in poravnal svoj dolg domovini. Dovolj dobro, da sem se lahko svobodno odločil za vrnitev v svoj pravi, to je pedagoški poklic, kamor me je klicalo vztrajno in dolgo časa in tu danes skušam živeti in ustvarjati z mladimi, ki sem  jih imel vedno rad.

Adi Vidmajer